Ležim na robu norosti
pišoč to ustavo, ki daje zakone.
Le kako lahko človek v tem stanju
stoji za druge?
Pa vendar postaja iz tega golaža
pred volitvami neka gmota,
ki se drgne ob druge subjekte,
stoječe za sebe.
Zagmotenost teh gmot, ki gmotijo
in skupaj iščejo medsebojne pogodbe,
ustvarja bit med nami
še gledoč na druge.
Ta zakon predvolilne obljube
izkaže se za laž – a tokrat plemenito!
saj človek ne prenese izgube, če
gleda le na sebe.
Leave a Reply