Počasi drvimo proti Nanjingu,
ti, jaz, ob nama par,
vsi brez besed zagrnjeni v molk
in sladko spanje.
Tvoj čas brezskrbno mineva:
v pomislekih in prihodnjih ovirah
se kot vagon zatikaš ob tire
in preskakuješ obdobja.
Rada bi, da vse se razreši
in vztrajaš na svojem.
Ugašaš luč, še v sanjah
ne dam ti spati, oh le kako bi ti…
Ko mislim na drugo,
ti misliš na mene.
Ko misliš le na sebe,
pa puščaš me vnemar.
Leave a Reply