Zadnja dva tedna Tajvana sta bila bolj pestra kot običajno. Končno sem se znebil prehlada, ki me je pestil zaradi bogsigavedi katerega razloga. Navsezadnje sem pogruntal, da mi niti 25+ stopinj Celzija ne zadostuje za nošenje Hava(ia)nas papuč in sem bil primoran nositi svoje smrdeče neoprenske fišerman butz. No, po parih dneh se je stanje znatno izboljšalo in imel sem celo priložnost za kopanje v Tihem Oceanu, kjer so se mi pridružile full body armor Tajvanke. Seveda ne gre pozabiti klasične srede v baru Brown Sugar in pa zadnjega vikenda na Tajvanu, kjer smo ga zažurali z laobanom in laobanko.
Seveda bi se lahko o tem razpisal na dolgo in široko, vendar pa je v meni še vedno priokus grenkobe, kajti te tri mesecei Tajvana bi se dalo preživeti mnogo bolj efektivno… Po drugi strani pa dogodkov seveda ne gre prehitevati in zdi se mi učinkovito, da sem si vsaj enkrat v življenju imel priložnost vzeti čas zase in si svoje prijatelje izbirati bolj celovito. V ta namen sem se bil primoran izogibati nekaterim preteklim poznanstvom, ki so mi mešali štrene.
...no, so tudi redke izjeme...
Sreda zvečer, dnevi tu na Celini hitro minevajo. V Suzhou-u je zapihal svež veter in za razliko od prejšnjega četrtka, ko sem komajda videl do sosednje stolpnice, se iz šestega nadstropja Davidove rezidence danes končno vidi tudi bolj oddaljene mestne luči. Včeraj sva odkolesarila nekaj deset kilometrov okoli bližnjega jezera, baje bo večina parkov v bližnji prihodnosti neprehodnih. Treba je torej izkoristiti še teh nekaj dni, pa to ne le zaradi privatne lastnine. Danes sem zunaj v parku ob jezeru na Ligongdi-ju opravil svoj klasični lahki trening qigonga, kajti predvčerajšnjim sem baje zasmradil celo stanovanje in si ne upam več švicat kot Požigalec. Sicer pa trenutno pilim svojo qigong tehniko, kajti v zadnjih tednih Tajvana sem prebiral angleški prevod Yang Junmin-ovih osnov Qigonga in moram reči, da po nekaj letih treninga sedaj končno razumem tudi bolj teoretične plati dela s čijem. Druga stvar pa je seveda praksa: popraviti nekatere grobe napake, ki sem jih delal od vsega začetka in predvsem pridno vaditi, da bo morda kdaj kaj iz tega. Vse se začne pri meditaciji in zdaj, ko za sabo nimam več cele množice diskurzov, ki bi mi letali pred očmi, je trening pravzaprav nadvse enostaven in sproščujoč. Da je treba ognjeni či počasi nadomestiti z vodnim čijem je jasno. Paziti pri hrani in zraku, nič več kung-fuka oziroma “vstopanja v sobo in izlivanja esence” 入房施精. Teorija se prvič v življenju prav počasi usklajuje s prakso, le da so zamisli, ki jih qigong vključuje v svoj korpus pravzaprav delo zelo stare kitajske alkimistične veščine, ki pod svoje okrilje združuje tako daoistične kot budistične elemente. Tako se mi po skoraj desetletju študija kitajščine vendarle obrestuje, da sem si zadal nalogo raziskati izvore kitajske kozmologije…
...seveda nič kaj klasično Kitajskega sredi novega Suzhoua...
Toda dandanašnji Kitajci niso prav nič staromodni. Na čase se v tem okolju počutim kot fosil, še posebej na Kitajskem, kjer kapitalizem in predvsem napredek brez postanka orjeta po vsakršnji duši. V tem elementu se še bolj umaknem vase in kontempliram o morebitni religiozni razrešitvi zagate. Toda dejstvo je, da se moj (meta)fizični prostor-čas oži. Iskanje primernega kraja, kjer bi se stvari poklopile je izgleda odvisen od moje lastne pripravljenosti za žrtvovanje nekaterih stvari, ki mi bremenijo dušo, pa jih zaradi kakršnihkoli razlogov še ne upam opustiti. Toda ne mudi se, ne sme se muditi…
Kam pripelje hitrost in stres, sem se v tem času naučil prek hokejske ekipe L.A. Kings, ki sem jih redno spremljal skozi celotno sezono. Na Tajvanu ogledi tekem našega hokejskega šampiona niso predstavljale nevemkakšnega problema, saj so se odvijale v jutranjih urah, ko se je otok revno prebujal. Navkljub temu mi je morebitni poraz zadal neko psihično potrtost, zmaga pa me je navdala z malce adrenalinskega rusha, ki se je poznal v upadu moči v večernih urah. No, na vso srečo sem ob prvem letu spremljanja hokeja tudi končno dočakal svojega prvega Staneta in sedaj se lahko končno sprostim in začnem misliti še na kaj drugega.
Še preden pa se je vsa Slovenija zavila v evforijo smo za vikend z Davidom in Edom obiskali fake market v Shanghaiju z nalogo, da najdemo Kopitarjev dres.Najprej kapica Kingsov, par vprašanj in odvedeni smo bili do štanta, kjer so nam sprva ponujali Kobe-jev dres. No, navsezadnje se je našla tudi Kopitarjeva enajstica.
Edo jih ima več kot 180, jest pa z metrom pedeset in dvema piškotoma ne morem oblečt enajstice!
V preteklosti sem bil pri barantanju bolj ali manj uspešen – odvisno seveda od psihičnega stanja in potrebe – toda tistega dne se je malce zataknilo. David je predlagal, da drese kupimo skupaj in predlagal ceno 70 kvajev. Sam sem na hitro poiskusil dobiti dres za 70, ko ni šlo za 100, nato za 120. Ko sta prodajalec in prodajalka pri 120 rekla ne, sem se odpravil iz trgovine in za mojo predrago budistično zapestnico me je pograbila roka prodajalke, ki je vztrajala, da moram zdaj dres kupiti. Trmast kot sem, sem bil odločen, da ga ne rabim, kajti navsezadnje mi je bil prevelik, kompanjona pa sta mislila oditi brez dresa… No, navsezadnje sem se moral usesti na stol v štacuni, da me je prodajalka izpustila… Kompanjona sta se po kričanju vrnila in pričelo se je pogajanje… Prodajalec je nenadoma našel manjši Kopitarjev dres, ki ga prej začuda ni imel. Osebno se mi je še vedno zdel prevelik, zato ga je pomeril David in počasi smo prihajali do pravičnega posla… Najprej 2 dresa za 220, nato zgolj enega za 100. Ko se je prodajalec ponovno odpravil iskat dres, se je prodajalka spet razpizdila in se probala spravit name, nato zaradi neuspeha na Davida, ki se ji je smejal v obraz. Nekajkrat ga je z obesalnikom lopnila po očalih, ki jih je nosil na glavi. Sam sem mirno čakal, da se zadeva razplete in da dobim kurčevi dres. Nakar je David pograbil njen obešalnik in ji vrnil milo za žajfo. To je v prodajalki vzbudilo ogorčenje, češ kako si mulc dovoli, da me tepe z obešalnikom in malo je manjkalo, da se ni začel splošni pretep. Po nekaj prodajalkinih brcah se je vrnil prodajalec, pa je bil prpa in ni storil ničesar. Pograbil sem dres in odvrnil Davida od nadaljnih bedarij. Očitno je bilo, da je bil tokratni šoping končan. No, če ne drugega, imamo dres in imamo tudi Stanleya!!!
V prihodnjih tednih se odpravljam v Chengdu, pobrateno mesto z Ljubljano, kjer štadion bo, definitivno… Jedli bomo pekoče in srali pekoče. Soseda me je ravno danes klicala in sporočila, da mi je našla delo – baje bodo otroci 3-5 let. Do tačas imam morda še čas, da se sprostim od naporne hokejske sezone in si v vročem Čengduju najdem kaj ledeno hladnega…
