Minilo je nekaj pekin(ezar)ških dni in rahlo prheftan od par mešančkov, se z obletnice 20. letnega sobivanja mojih sosedov z Lude kuće, s katero smo pre-Žaga-li Modri bar na Sanlitunu, spravljam opisati mojo impresijo nad tem ogromnim mestom.
Naj začnem pri začetku severnoprestolniške zgodbe. Dogodki, ki so me do tega mesta pripeljali, se morda zdijo popolnoma naključni, toda dejstva kažejo, da sem bil v tistem deževnem tednu po Shanghaju nadvse naveličan nad samim sabo in svojim početjem. Če se sprememba že ni obetala, sem jo vsaj sproduciral. Končno sem prek Skajpa našel svojega dolgoletnega kolega, ki sem mu svoj obisk obljubljal že nekaj let. Po dokaj turobnem notranjem poletu s China Air, na katerem se mi je sedeč na desni obokenski krilni strani na (najverjetneje zaradi klime) zapacala celotna leva stran ušesa, sem se v večernih urah srečal z Moonom, sedaj že nekajletnim postgraduate študentom zgodovine arhitekture na pekinški Qinghua Univerzi.
Popeljal me je do svojega metal bivališča v prestižnem delu Pekinga, ki si ga “deli” z bratrancem, ki dela kot CFO za Hyundai (北京现代). Upam, da ne bo zameril, če omenim, da se ga v najinih nanjinških letih spominjam predvsem po ekscesivnem pitju poceni kitajskega šnopsa, ki ga je povezoval s samotarskim kaligrafiranjem v svoji sobici v študentskem domu. Takrat je pri svojih tridesetih prvič prispel na Kitajsko, spoznala pa sva se na ranih jutranjih uricah taiji quana. Seveda je bila takrat ves čas ob nama tudi moja takratna študijska spremljevalka Didi, ki ga je vztrajno prepričevala, da se z zelenjavno prehrano lahko znebi svoje odvečne prtljage. Pred mojim tokratnim prihodom me je v nekaj neuspelih poskusih povprašal o mojih prehranjevalnih navadah in tudi tokrat sem mu moral ponoviti, da pač nisem več tako načelen, kot sem bil tistih nekaj nanjinških mesecev.
Moonho Hawong na letališču
Obdaril me je z budističnim rožnim vencem, točno tistim, kar je moje raztreseno srce potrebovalo, da se po razčefukanem bivanju na vzhodu pomiri in spravi z Bogom, našim Očetom. Rahlo prestradana sva se odpravila v bližnjo gostilnico, oboroženo s komarji. Danes lahko že rečem, da sem v njem najverjetneje prebudil tiste dni, ko mu je bil prozorni kitaski alkoholni zvarek domač kot voda. Naročil je dve steklenički in po prvem požirku sem vedel, da mi umetna tvorba ne bo prav lahko stekla po želodcu, zato sem se – navkljubsvoji na novo okrancljani budistični simboliki okoli desnega zapestja – raje spravil na kitajsko vodo (zdi se mi da je šlo za 青岛啤酒). Naročila sva še nekaj jedi in se najedena odpravila spat.
Naslednjega dne me je s kolesom popeljal po mestu. Pozni zajtrk na enem od pekinških hutongov, počena guma v bližini Tian’anmen-a (Trga nebeškega miru), hitro driskanje na javnem veceju pri vzhodnih vratih Gugonga, ogled bližnjih jezer, katerih del je rezerviran za komuniste, ostali pa služijo kapitalističnemu turizmu, vračanje domov in ponovno peš-iskanje popravljalca počene gume. Doma je sledilo spoznavanje s kitajsko kulturo pitja čaja. Ta naju je do večera toliko spravil k sebi, da sva se lahko odpravila v bližnji parkec, kjer sem mu nakazal svoj gongfu napredek, nato pa še v pekinški Korea Town, kjer sem v družbi še enega korejskega para in prikupne Korejke ponovno okušal korejsko morsko hrano:
Najprej nekaj še gibajočih se lovk, ki sem jih v ustih precej žvečil, da se mi ja ne bi pripopale na želodec – baje so dobre za moške, kar posledično pomeni, da so tudi za ženske. Nato ponovni šnops parti pridružen z obilico sušija in pekoče zelenjade. Po končanem obedu smo se odpravili še v bližnji open-karaoke-competition, odpili nekaj litrov piva in se pobliže spoznali.
Moon je trenutno v stanju pre-poročne depresije in na veliko razmišlja, kako mu bo uspelo svoje tradicionalne korejsko-krščanske starše prepričati, da bo poročil od sebe nekaj let starejšo korejsko deklico, s katero se pozna šele nekaj mesecev. Pravzaprav zanj (ali kar na sploh) predstavljam nekakšno čudno mero postmodernističnega “anything goes”, ki nasprotuje njegovi klasični etični ureditvi. Kar je uspel iz mojih ust uspel slišati prvi dan, so bile razne slovenske kombinacije na “pičko”, seveda pa sem mu razložil tudi svoj nedavni pripetljaj s suđovčanko.
Naslednjega dne sva se – zopet s kolesi – odpravila na severozahodni del mesta, kjer prebiva njegova “študijska mati”, na poti pa sva si ogledala še Olimpijsko vas s štadionom in bazenom. Po opravljeni večerni telovadbi na enem izmed qinghuajskih parkov, kjer sem za čas pozabil na ženski spolni organ, sva se odpravila na srečanje z Nino, ki je pred nekaj urami iz Chengduja prispela v Peking, da bi se srečala s svojima straršema, ki sta semkaj prišla na obletnično potovanje iz Slovenije. Trije mladci smo se srečali pred Lama templjem ter se po debat polni večerji, posvečeni vsem nedavnim in žedavnim pripetljajem, vrnili do bližnjega hostla, kjer sta ostala dva od tročlanske zasedbe z Žage že pridno smrčala ter se pripravljala za naslednji vroč dan v Pekingu. Po poslovilnem stisku z joškama, ki jih na Kitajskem gotovo ne dobiš prav zlahka, sem utrujen sledil Moonu do doma, kjer sva se umirjeno usedla in ob čajčku premišljevala o biti in naslednjem dnevu.
Ta je bil pripravljen za obisk Prepovedane palače, ki sva jo z Moonom prejšnji dan že obkrožila, tokrat pa sem iz elitnega distrikta Chaoyang krenil sam. Najprej do avtobusne in od tam na metro, ki je ob devetih zjutraj predstavljal nabiti začetek dela z pekinčane. Po izstopu na vzhodnem delu Trga nebeškega miru sem se “sprehodil” mimo množice Kitajcev in v notranjosti Prepovedanega mesta, ogromnega arhitekturnega in zgodovinskega spomenika, ki je večinoma zgrajen v Dinastiji Ming, smo bili po dolgem času končno združeni štirje člani sodobne dinastije Žaga. Ming je kitajski vladala od 14. do 16. stoletja, njena naslednica, mandžurska in zadnja predmoderna dinastija Qing pa je palačo prav tako s pridom uporabila za svoje dolgoletno uveljavljanje obredne avtoritete. Gre za stičišče več religioznih praks, predvsem daoizma, konfucianizma in (takrat popiš tibetanskega) budizma (na nekaterih od napisov pred vhodi v templje namreč poleg kitajske še vedno vidna tibetanska inskripcija), tako da sem lahko fino pomolil za prihodnost.
Po vročem in žgočem soncu smo se plazili naokoli Prepovedanega mesta, navsezadnje pa pristali v muslimanski restavraciji v bližini Prednjih vrat, ki stojijo v smeri maovega večnega pogleda na trg. Posladkali in pokofetkali smo še v bližnjem hostlu, nato pa se zopet ločili. Tokrat je do doma trajalo še dlje kot v jutranji gužvi in potreben je bil krajši spanec. Ko sem se ob mraku prebudil, sem končno pobliže spoznal moonovega bratranca. Povečerjali smo v bližnji kafeteriji in poplaknili s francoskim hišnim vinom, ki je Moonu (izgleda zaradi prevelike količine sulfitov) malce zameglil pogled. Zato je bil v poznih večernih urah potreben ponovni metal-čaj, ki je omogočil, da se je Moon posvetil dolgonočnemu pogovoru s svojo someljejsko izvoljenko, sam pa iskanju primerne tehnične rešitve za pisanje svoje diplomske naloge.
Sreda. Čajčkanje neusmiljeno prevesi budnost daleč v noč, tako da sem prespal Ninin vodeni obisk Poletne palače. Ne glede na to sva se z Moonom popoldne vseeno zopet odpravila po opravkih v severozahodni del mesta, tj. na Qinghua (nedaleč od Poletne palače), od tam pa z avtobusom na jugozahodni Maliandao, čajčkarsko mesto. Na poti sva srečno narajmala dvonadstropni avtobus, tako da res lahko rečem, da sva ga shang-ala, saj sva se usedla točno pred sprednjo šipo in se v 40 minutni vožnji razgledala nad higieno v mestu.
Eee...
... in mal gužve pred nama
Pogled na pićke je bil zadovoljiv: če ima njih, ima sve. V zadnjem delu avtobusa je nek pekinški jagr vztrajno zavijal in poskusil sem s slovensko verzijo imitacije zaspanega Joža. Moon mi je, delno zaskrbljen zaradi nakupovalne mrzlice, ki jo mora prestati pred odhodom v Korejo, vztrajno prigovarjal, da se mi je zmešalo, kmalu pa so se “pićke” naselile in okužile tudi njegov sicer izredno bister in čist um. Le tega sva očistila ob srečanju z njegovim mladim kitajskim prijateljem Li Zhiming-om, ki v tem dokaj osamljenem predelu mesta nadaljuje domačo fujianško tradicijo pridelovanja in prodaje čaja. Pospremil naju je v odprto restavracijo, ki pripravlja lokalno hrano z njemu domače province, ki je znana po odlični hrani. Prav kmalu sva jo bila primorana okušati sama, saj naju je Zhiming z opravičili zapustil zaradi poslov polnega večera. S polnimi želodčki sva se odpravila po čajnem marketu, kjer sva se najprej nasedela ob belem čaju, nato pa še ob čaju Železne Guanyin. Če to združim s popoldanskim čajčkanjem rdečega Wulong čaja, je bila najina bera (po)polna.
Usedla sva se v happy taksi, kjer sem ponovno poskušal z imitacijo radijske reklame in šofer je bil navdušen nad mojo intonacijo – četudi nisem vedel, kaj sem pravzaprav izustil. V hitrem krogu naju je popeljal na drugo stran mesta in med vožnjo veselo razlagal, kako sposobno je izbral pot. Rahlo je pričelo deževati in malce se mi je že mudilo na večerno srečanje z “žagarji” v Blu baru na Sanlitunu. Tja sem po nepotrebnem krogu prispel z drugim taksistom, ki je vztrajal pri svoji nepismenosti. Malo je manjkalo, da ga pribijem na bučo, pa sem se vzdržal in požrl tistih 10 yuanov, ki mi jih je odžrl zaradi počasne vožnje in ovinkarjenaja.
V četrtem nadstropju me je pričakala zasedba z Žage, poleg pa tudi nekaj članov kiwi-banda, ki v Pekingu služijo svoj kruh. Zaradi dežja sem bil primoran prisesti k dvema nemškima turistkama, medtem pa se je Nina na stejdžju že pridružila bandu in odpela komad v posvetilo obletnici svojih staršev. Na žalost sem ga zatopljen v prelepo kožo ene od Nemk v precejšnji meri preslišal in ne vem, ali se je Nina spomnila besedila, ki ga je vztrajno iskala po pekinških ulicah. Sem pa bil toliko pri sebi, da sem energije polno Nino vendarle prepričal, da svoje starše prestavi v taksi in to noč pribije v baru. Zadnja še stoječa pripadnika sva se nekaj čez tretjo zjutraj odmajala vsak v svojo smer.
Kaj pa impresija nad mestom, o kateri naj bi pisal? Naj priznam, da je bil zadnji del tega blogarskega vnosa spisan šele danes, saj mi sredini pijanski evforiji navkljub ni uspelo obdržati odprtih oči in trezne glave. Vredno je omeniti, da sem Peking na nek način vzljubil, predvsem campus Univerze Qinghua, kamor sem se odpravil tudi naslednjega dne, ne gre pa pozabiti tudi komfortnega stanovanja, v katerem sem trenutno primoran prebivati brez Moona. Za nazaj mi ostaja le še opis najinega zadnjega, tj. četrtkovega sončnega in svežega dne, ko sem se odpravil na samoten izlet po Poletni palači, iz koder pripenjam nekaj slikic, ki nadomeščajo besede. Večer je minil v najinem poslavljanju ob korejskih pekočih župnih rezancih in čilenskim Chiraz vinom. Tokrat nisva mešala s čajem in posledice so bile vidne v hitrem tonjenju v spanec. Naslednjega dne sem se zbudil sam.
颐和园 1
颐和园 2
颐和园 3
颐和园 4
颐和园 5
Petek je prav tako minil v poslavljanju, tokrat od turistov z Žage. Obiskali smo Temple of Heaven z njegovo impresivno kitajsko arhitekturo in simboliko števil, nato še fake-market v sami bližini. Nazadnje smo se tudi mi poslovili z željami po prijetnem nadaljnem potovanju.
Sedaj se spopadam z nedelujočo google povezavo in samoto. V iskanju nadaljne inspiracije in s krulečim želodcem se poslavljam – odpravljam se iskat svojo večerjo in pičke, da mi bodo delale družbo.
Leave a Reply