Provinca Jiangsu v anti-hollywoodskem stilu

Po mojem srečanju s svojo prvo Kitajko sem se nadejal ponovnega srečanja z Usodo, prav tako pa me je prizadela neljuba srbečica v mednožju. Začel sem razmišljati o svojem početju in se vprašal, če ima smisel nadaljevati v enakem slogu. V meni sta se pojavili dve vzporedno si stoječi paradigmi: ena je moje početje racionalizirala do potankosti in v njej ni videla občega smisla, druga je prigovarjala, da je svet celota in da ima moje početje vendarle nek smisel – če ne drugega pa vsaj vzgojnega, četudi bi lahko našel še marsikateri (na primer bolj religiozen) “razlog”. Naslednjega dne je zmagal racio in tudi v večeru se nisem pretirano menil za dopis, ki mi ga je poslala preljuba kitajska deklica. Z Davidom sva bila namreč prezaposlena s pohajkovanjem po mestu, kjer sva na vožnji s skuterjem srečala dva mlada Kitajca, ki sta naju bila željna odvesti do alternativnega kitajskega načina zabavanja. Osramočen nad dejstvom, da po tolikih letih poznavanja kitajske kulture še ne znam igrati Majianga, sem sprejel njuno ponudbo in odpravili smo se v odročno ulico, kjer smo vstopili v zaprt prostor. Šef “igralnice” mi je rade volje pomagal vleči “domine” in v slabi uri, kolikor smo še imeli do zaprtja lokala, sem se že naučil samostojnega vlečenja potez. Čista zmaga, če seveda vštejemo še kasnejšo polnočno večerjo na osamljeni suzhouški ulici. Ob vračanju domov skozi osamljene ulice sem vedel, da bo naslednji dan moj zadnji v Suzhou, saj sva z Davidom že splanirala odhod v Nanjing. Deklici sem v SMS-u predlagal, da me naslednjega jutra popelje v njej ljubi kotiček v Suzhou. Ni hotela predaleč, saj naj bi po njenem mnenju še vedno na veliko deževalo.

Naslednje jutro se je njena predikcija izkazala za napačno. Z SMS-om me je zbudila v dan, kjer se sonce sicer še ni prikazalo izza oblakov, toda za razliko od preostalih dni vsaj ni deževalo. Navkljub vsemu se tega zadnjega suzhouškega jutra ne morem pretirano veseliti, saj me je ljuba deklina v teku dneva kratkomalo (delno seveda tudi zaradi moje lastne krivde) skenslala, zato sem se v popoldnevu odpravil na bližnjo Li Gong Di, kjer so Suzhouci skupaj s Singapurci na jezeru zgradili ogromen parkovski kompleks.

Ligongdi

V občudovanju lepot, ki so se mi pokazale šele zadnji dan, so mi v um padale besede:

Metal, metal in še enkrat metal brez metala.

Paviljonček na Ligongdi-ju

Pogled na Novi Suzhou z mostička na Ligongdi-ju

Jezero, skozi katerega je zgrajena pot, se ponaša s staro kitajsko arhitekturo in za nekaj odtenkov dražjimi gostilniškimi storitvami. V popoldanskem sprehajanju po prekrasni pokrajini sem navsezadnje zagledal nemško pivovarniško gostilno in vstopil. Naročil sem mešano pivo ter si ogledoval brazilsko ekipo v odbojki (na žalost ni nastopala na Univerzijadi, temveč na bližnjem prvenstvu, ki je potekalo v Macau). Postregla mi je simpatična Kitajka, oblečena v tradicionalno nemško oblekco s kil’co. Ko sem spil za kitajske razmere dokaj močnih pol litrov piva, mi je jezik stekel in izmenjal sem par besed z v Yunnanu rojeno natakarico. Mogoče je usoda vedela, da se bom srečal s še eno deklico, ki nosi enako ime kot ostali dve, ki sem ju spoznal v teh parih deževnih dneh v Suzhou. Tudi ta je bila izredno privlačna, kar se je skladalo z odzvanjanjem kitajskega pregovora v mojih ušesih:

天有天堂，地有苏杭。

(Na nebu imamo nebesa, na zemlji pa Suzhou in Hangzhou.)

Pir

 Čas je hitro mineval in prav kmalu se mi je že mudilo domov, kajti z Davidom sva potovala v Nanjing, glavno mesto province Jiangsu 江苏. Pred petimi leti sem tam študiral Kitajščino in bil sem poln pričakovanj o spremembah, ki jih je to mesto doživelo, odkar sem ga prvič obiskal. Moram reči, da sva se nastanila v edinem prostem hostlu, ki je bil dokaj oddaljen od centra, kjer sva bila zmenjena z Matetom, ki tam prebiva že več let. Osebje je bilo dovolj prijazno, da naju je pobralo pred vhodom v podzemno in naju pripeljalo do starega vojaškega kompleksa na hribčku. Hostel je izredno velik, posejan z masivnim lesenim pohištvom in tudi soba za tistih 120 kuajev je bila zadovoljiva – razen komarjev na visokem stropu. Kolikor hitro sva mogla sva se zbasala v taksi do vhoda v Nanjing Shifan Daxue in tam srečala preljubega Mateta, ki me je v roku nekaj popitih piv razsul na prafaktorje. Njegova deviška kritičnost do mojega ljubezenskega življenja, za katerega se mi je v opitosti dozdevalo, da ga pozna bolje od mene, me je privedla do dolgo pričakovane točke streznitve, ki jo bom moral sproizvesti sam – v sledečih mesecih in morebiti tudi tu na blogu. Dokaj opiti smo se sredi noči odpravili v svoje smeri.

Z Davidom sva se naslednjega opoldneva zmačkana zatekla v bližnji stari predel mesta 夫子庙, kjer sva zavoljo odpravljanja glavobola pojedla župco iz Hundunčkov. Prav kmalu pa sem že moral oddrveti naproti letališču v Nanjingu.

Mesta po petih letih pravzaprav nisem prepoznal, še vedno pa v meni ostaja občutek, da se mentaliteta in jezik v tem mestu navkljub velikim arhitekturnim spremembam nista pretirano poboljšala. Mogoče ima kaj lepšega o tem mestu povedati David, ki mu je bila moja izbira hostla pravi zadetek v polno, zato se je odločil ostati še eno noč. Moja naslednja destinacija pa je Peking, kjer se srečam z Moonom, korejskim kolegom iz nanjinških “študijskih” let.

Kozlovska prezenca v motrenju zrcalnega stadija...