Shenzhenška pravljica – 深圳的童话

Mlado kitajsko pristaniško mesto, ki se je začelo razvijati pred 30. leti z Deng Xiaopingovo reformno politiko, je iz ribiške vasice zraslo v eno izmed najbolj gospodarsko cvetočih mest v Osrednjem kraljestvu. Prepoznavno je po svoji mladostni arhitekturi in neposredni čezmejni bližini zaenkrat še bolj znanega Hong Konga, ki je tudi krivec za njegovo neustavljivo rast. Mesto je kot nalašč ustvarjeno za mladince in mladinke: dinamično, tehnološko razvito in lepo urejeno – pravi biser med Kitajskimi mesti.

I am well impressed.

Toda glede na mojo trenutno (pre)okupacijo szi udeležbo na EU-China Youth Forumu, sem bil zaradi prekomernega ogledovanja in spoznavanja različnih obrazov tako participantov, kot tudi nehvaležnega dejstva, da smo ves čas polno zasedeni s prekomernim pitjem in seveda tudi hranjenjem z bolj ali manj evropsko hrano, primoran izpustiti nekaj dni, da se v meni nabere želja po bloganju.

Nocoj smo se udeležili grandiozne otvoritve Univerziade 2011 (zimska – ampak ne moja – verzija bo naslednje leto v Mariboru), ki poteka vzporedno z našim forumom in moram reči, da sem nedvomno navdušen nad sposobnostjo mobilizacije kitajskih množic. Kot se za Kitajce spodobi, je bila otvoritvena slovesnost na nabito polnem novozgrajenem štadionu izredno dolga, hkrati pa smo bili na svojih sediščih prav vsi deležni igračarskih plastičnih dobrot. V kitajskem slogu torej rekvizitov za navijanje ni zmanjkalo, bi pa bili dobrodošli kaki čepki za ušesa – na srečo so postali moj stalni spremljevalec, kar mi omogoča, da se z nekaj ur trajajoče “parade športa” vračam brez brnenja v glavi.

Štadion bo, de-, de-, definitivno.

Jutri se bomo do devete ure zjutraj spokali iz hotela S pogledom na morje (ki v resnici ne premore pogleda na morje, pa je kljub temu odličen: baje s 4. komunističnimi zvezdami), kar pomeni, da zapušamo tudi Shenzhen. Moji cilji, opisani v že popravljenem in izginulem prvotnem naslovu, kot nalašč niso bili uresničeni, pri čemer se baje lahko zahvalim svoji netaktičnosti. V tem ogromnem mestu imam namreč do Univerzijadne vasi skorajda uro vožnje z metrojem, ki se hkrati zapira ob pol polnoči. Žur do jutranjih ur z Brazilkami torej odpade tudi danes, ko sem se še lahko vsaj utopično nadejal srečanja z vladarkami južnoameriške ljubezni.

A ni vse tako črno, kot so sprva kazali deževni monsunski oblaki nad nami. Jutrijšnjemu odhodu v uro oddaljeno, malce starejše a prav nič manj razvito in naseljeno mesto Guangzhou se gre zahvaliti, da bom še nekaj dni živel na tuj račun in v seksi družbi dveh Slovenk. Prva je že v samem začetku sprejela vlogo moje mačehe, ker pa ni navajena vzgoje pubertetnika, me je pred dobrim dnevom oddala v varstvo varuški, ki se zaenkrat dobro drži v izpolnjevanju psihoanalitičnih restrikcij v transferni ljubezni. Drugo vprašanje pa je, kako se držim jaz. Naj povem, da sem se prvi dan, tj. ob seznanjanju s to “Boginjo čistoče”, dokaj dobro držal, iz tira pa me je spravil njen parfum, ki sem ga ponotranjil ob spanju v njeni neposredni bližini. Ko me je ob mraku razuma in čutov z resnico o njenem vonju ljubeče razsvetlila tudi sama, se je v meni sprožil plaz, ki je do želodca prispel šele danes zjutraj. Kruh je postal meso in vino kri… Zdaj – mariniran v radosti in utapljajoč se v minljivosti trenutka ter misleč na vse občutke, ki mi jih ta sveta prezenca vzbu(r)ja na konici in korenu mojega uda – se sprašujem, odkod prihaja ta vonj po svežem sadju, ki me oblije vsakič, ko se mi približa. Z vsako uro bolj in bolj izgubljam (f)okus in v upanju na novi rush, pričnem uporabljati svoje oči kot orožje, uzrti objekti pa se pričnejo uperjati nasproti meni.

Oddaljenost varuške: freudovski Fort-Da z vsemi seksualnimimi pripomočki na Bay Sports Centru v Shenzhenu.

Ob vračanju v hotel me vpraša po pripomočkih, ki jih uporabljam. Razdvojen med mnogimi svetovi ji ne znam odgovoriti. Zavidam ji… in vidim, da čuti mojo nemoč. Ko se avtobus ustavi, se mi kot volkulja nevarno približa. Kozel, kakršen sem: smrdeč, phallus-driven in nepremičen; se zavem, da je svojo vlogo volkulje-varuške vzela zelo igrivo. Izgleda v tej lacijski pokrajini ne bo ne prostora in ne časa, da se napojim z njenim sočnim mlekom in njeno čisto belino. Bodisi jo še danes dobim v peti dimenziji, ali pa se vprašam, če nisem zgolj zaslepljen od njenih belih oblačil, ki jih je ob zori tankočutno obesila na svoje čvrste rame in spustila čez boke, prav tiste, katerih si ta trenutek želim videti v mojih rokah in jih voditi po svoji osamljeni hotelski postelji, ki jo jutri zapuščam. Kaj bo oblekla jutri, ko se odpravljamo v Guangzhou?

Bleščeči Shenzhen